ANDROID SLO

Iskalnik po strani android slo

Kaj v resnici prinašajo dvooki telefoni?

Dvojno fotografsko tipalo zdaj vendarle kaže nekaj uporabne vrednosti, sploh če sistem ponuja različni goriščnici.

Letošnja velika novost v pametnih telefonih niti ni novost. Je samo drugačen pristop h konceptu, ki smo ga v preteklosti že videli. Le da takrat ni smiselno, zdaj pa kaže znake prave uporabnosti. Dve fotografski tipali bosta verjetno v prihodnje vse pogostejši. Mogoče se bo celo pridružilo še tretje.

Taki poskusi so že bili

Telefone z dvojnim fotoaparatom smo prvič videli pred petimi leti. Takrat sta HTC in LG oba poskusila s takim izdelkom. To je bilo leto intenzivnega potiskanja načina 3d v ospredje in dodatno tipalo je skrbelo za ustvarjanje streoskopskih, 3d-fotografij. Ki si jih je bilo mogoče ogledati z namenskimi očali. Odveč je poudarjati, da sta bila htc evo 3d in LG optimus 3d modni muhi, ki nista niti pritegnili veliko kupcev niti dobili naslednikov prihodnje leto.

Je pa HTC z dvookim telefonom poskusil še enkrat, pred dvema letoma, ko so dodatno tipalo vgradili v paradni telefon one m8. Vendar je tam to tipalo »skrbelo« za določanje globine in naj bi pripomoglo k možnosti kasnejšega spreminjanja točke izostritve, ko je bila fotografija že zajeta. Sistem je bil spet bolj zvijača kot kaj drugega, saj se izostritev v resnici ni spremenila. Kar že v osnovi ni bilo povsem izostreno, tudi po pritisku uporabnika na to točko, ni bilo nič ostreje, le vse drugo je softver bolj zabrisal. HTC je nato odmislil tovrstne poskuse in je letos pri modelu 10 stavil na dodelavo preizkušenih receptov. Podobno kot Samsung pri galaxyju s7. In po prvih vtisih sta to najbolj posrečena telefona letos. Vsaj za zdaj.

Letos različna pristopa LG-ja in Huaweija

LG in za njim še Huawei sta poskusila z drugačnostjo. Oba sta v najbolj izpostavljen telefon vgradila dvojen fotografski del, vendar z različnim pristopom in namenom in tudi z različnimi rezultati. Za en koncept smo prepričani, da ima mesto v telefonih, za drugega malo manj. Kakšna sta torej koncepta? Pri LG vsako od tipal, objektivov, če hočete, deluje neodvisno od drugega. Namen je uporabniku zagotoviti različne goriščnice, torej nekako kompenziranje tega, da telefoni nimajo optičnega zuma. Osnovno tipalo s 16 milijoni točk ima leče z navadno približno 28-mm pogledom – v razmerju 16:9, v 4:3 sta levi in desni del odrezana, to pomeni ožji kot. Drugo tipalo, ki je osemmilijonsko, pa ima precej širši kot, na pamet bi ga ocenili kot kakšnih 16 mm pri fotoaparatih polnega formata. Uporabnik lahko med eno in drugo goriščnico preprosto preklaplja z ikonama v fotografski aplikaciji in se s tipko za glasnost tudi zvezno premika iz najširšega v običajni pogled. Preklapljanje deluje tudi pri videu, celo pri razločljivosti 4k, čeprav ima drugo tipalo komajda dovolj točk zanjo.

Huawei si je zadevo zasmislil drugače, njegovo razmišljanje je bolj podobno HTC izpred dveh let. Tipali sta enaki, le da eno nima barvnega filtra, ampak vključuje samo črno-belo informacijo. Ideja je, da naj bi s tem zajelo tudi več svetlobe in s tem predvsem pomagalo k čistejšim posnetkom v slabih svetlobnih razmerah. Poleg tega naj bi pripomoglo k večji globinski neostrini in, kot pri HTC one m8, naknadnemu spreminjanju točke izostritve fotografije. To je teorija, kako se se dvooki huawei odreže med konkretno uporabo, pa malo pozneje. Vsekakor dobrobiti dodatnega tipala niso tako očitne in jasne kot pri LG.

Dobrobiti dveh tipal so, čeprav ne vedno

Pri korejskem izdelku je namreč preprosto mogoče videti dobrobit in koristnost dvojnega očesa. Ultraširokokotni posnetki so lahko precej spektakularni. V objektiv je res mogoče zajeti veliko. In predvsem pri fotografiranju narave in različnih znamenitosti (cerkva, gradov, palač, ...) taka goriščnica zelo pomaga. Res je, popačenja na robovih je precej in tudi razločljivost je primernejša za ogled na zaslonu telefona in deljenje na družabnih omrežjih kot za prikazovanje na velikih televizorjih in povečave na fotografskem papirju. A vseeno z drugimi telefoni, brez nastavkov, ki navadno zelo poslabšajo kakovost, ni mogoče zajemati takih spominov. Osebno bi si sicer bolj želel, da bi bila poleg običajne širokokotne goriščnice na voljo še optična približava (denimo 85 ali 100 mm) namesto ultraširokokotne možnosti. A kot rečeno, morda bodo v prihodnje na telefonih kar tri fotografska očesa (na eni strani) in bomo deležni tudi možnosti približanja motiva.

Huaweijevi rezultati so bolj mešani in manj enopomenski. O tem, koliko drugo tipalo pripomore k boljši kakovosti fotografij, k temu, da je na njih več detajlov, so barve lepše in šuma manj, bi bilo mogoče razpravljati. Po naših preizkušanjih malo že, saj smo enake motive zajemali z obema tipaloma, odkritima, in z enim prekritim. Pri običajnih motivih zaznavnih razlik ni bilo, pri temnejših pa je dvojno zajemanje dalo malo boljše rezultate, z malo manj šuma in boljšim ohranjanjem barv, vendar bi bila večina uporabnikov povsem zadovoljna tudi s tem, kar da od sebe eno samo tipalo. V načinu »zamegljevanja« (globinske neostrine) seveda ne gre drugače kot z obema tipaloma in neostrine je res veliko, a verjetno pridobljene pretežno s programskim, umetnim zamegljevanjem. Naknadno spreminjanje izostritve sicer deluje bolje kot pri omenjenem HTC, a je zamegljevanje nekoliko pretirano in končni učinek ni tako lep, kot če neostrino pričara optika.

Letošnja primerka dvookih telefonov, ki se jima utegne jeseni pridružiti še novi iphone, nakazujeta, da ta koncept ni brez smisla. Zato pričakujemo, da bo tovrstnih poskusov v prihodnje še več, vsekakor pa se nam uporabnejši zdi pristop z različnimi goriščnicami.

 

Vir

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži

Android novice

Scroll to top